Cork 2005 - krasilni motiv Ivana Razborška

Krasilni motiv, avtor - Ivan Razboršek

Avtorski krasilni motiv, ki je bil (le poskeniran iz knjige Slovenska krasilna umetnost) prvotno uporabljen brez oznake avtorja in predhodnega dovoljenja dedičev avtorskih pravic Ivana Razborška. Na moje opozorilo so to naknadno popravili.

Spodnji tekst sem napisala sredi marca letošnjega leta, ko sem na spletu in v časopisu zasledila, da so spet enkrat brez omembe očeta in brez dovoljenja uporabili njegovo avtorsko delo. Po opozorilu smo se dogovorili, da napišem tekst za njihovo spletno stran http://cork2005.kibla.org/index.html, kjer je bil skrajšan in preveden v angleščino tudi objavljen. Tu je prikazan v celoti:

IVAN RAZBORŠEK – KRASILNI UMETNIK
(1924 – 1998)
Moj oče Ivan Razboršek je vse svoje življenje posvetil krasilni umetnosti, ki je postala gibalo njegovega življenja od malih nog pa do smrti.

Rodil se je slovenskim staršem leta 1924 v daljnem Skopju. Prvič se je srečal s slovensko ornamentiko kot osemletni pobič, ko je njegov oče leta 1932 iz Slovenije prinesel šolski knjigi, čitanko in računico, ki ju je ilustriral znani slovenski umetnik Maksim Gaspari. Daleč od ožje domovine, ki sta jo z bratom poznala samo po pripovedovanju staršev, ki sta sinova dosledno vzgajala v slovenskem jeziku in kulturi, sta mu knjigi poglobili ljubezen do daljne domovine in njenega ljudskega bogastva. Začel je zbirati vse, kar je bilo povezano s Slovenijo in njeno ornamentiko.

V mladih letih, ko se je družina zaradi očetove službe pogosto selila po Balkanu iz kraja v kraj, je spoznaval tudi ljudsko umetnost drugih narodov, jo zbiral in primerjal medseboj. V tem času je nastalo mnogo skic, ki so sedaj del njegove bogate zbirke. Nekaj mesecev pred drugo svetovno vojno jih je pot pripeljala v Zagreb, kar je za mojega očeta pomenilo obiskovanje etnografskega muzeja in knjižnic, dostop do strokovno zbranega gradiva, katerega sistematični študij mu je preprečila vojna.

Leto 1943 je sam označil za začetek načrtnega zbiranja, urejanja, proučevanja in risanja narodnih okraskov in drugih elemetov narodne umetnosti. Želja, da bi študiral na umetniški akademiji se mu ni uresničila, na zahtevo avtoritativnega očeta je šel na srednjo tehnično šolo in postal elektrotehnik.

Tako je likovna umetnost, predvsem krasilna, postala njegov konjiček, ki je poslej zapolnjeval vsak trenutek njegovega prostega časa. In morda je prav zato, ker ni imel formalne likovne izobrazbe lahko neobremenjen z likovno teorijo začutil subtilno prvinskost poezije ornamentalne figuralike, ki jo je nato nadgradil s filigransko izdelavo svojih lastnih krasilnih kompozicij.

Šele leta 1954 je prišel za stalno živet v svojo Slovenijo in to v Ljubljano, kjer si je ustvaril družino in se do smrti leta 1998 ukvarjal s krasilno umetnostjo. S sestro Majo sva odraščali v svetu umetnosti, med knjigami in obiski muzejev ter galerij, med izleti v naravo in ogledi naravnih in kulturnih znamenitosti. Naše družinsko življenje ni bilo materialno nikoli bogato, bilo pa je polno kulture in umetnosti, predvsem pa svobodno.

Kakor je doma bedel nad najinim likovnim razvojem, tako se je rad posvečal mladim v šolah. Z veseljem jim je podajal svoje znanje, opazoval, kako se je porajalo v zvedavih otroških očeh zanimanje in kako so na papirju iz otroške domišljije, črpajoče iz njegove bogate zbirke, nastajali novi okraski.

Poleg otrok pa je rad obiskoval starejše ljudi v domovih, da jim je popestril vsakdan in oplemenitil njihova ročna del in marsikaterega apatičnega starostnika spodbudil k kreativnemu ustvarjanju. Nekaj let je bil mentor študijskega krožka »Krasilna umetnost« na Univerzi za tretje življensko obdobje v Ljubljani. Kasneje, po njegovi smrti, sem njegovo delo nekaj časa nadaljevala tudi jaz.

Moj oče je zelo rad delil svoje veselje in znanje z drugimi ljudmi, pravzaprav se je prav razdajal. Vedno je ustvarjal z željo po notranji obogatitvi in še bolj, da bi svoje kreativno bogastvo delil z ljudmi. Vendar pa je bil premnogokrat razočaran nad odnosom do njegovega umetniškega dela, saj so njegove avtorske krasilne motive velikokrat brez dovoljenja vzeli in uporabili, tudi nekvalitetno, v komercialne namene, na avtorja samega pa popolnoma pozabili. V takih grenkih trenutkih se je zatekel v prelepi svet svoje umetnosti in ustvarjal.

Dr.Cene Avguštin, znani umetnostni zgodovinar in kritik, ki je govoril na odprtjih mnogih njegovih razstav, in njegov osebni prijatelj, je v enem od uvodnih govorov med drugim zapisal:
»... Med redke, ki so se z vso resnostjo in poznavanjem gradiva lotili proučevanja slovenskega ornamenta, prav gotovo sodi avtor današnje razstave Ivan Razboršek. ...« »... Ivan Razboršek povezuje posamezne ornamentalne sestavine v nove kompozicijske enote in tako oblikuje nove krasilne sestavine, ki jih sicer v zgodovinskem ornamentalnem svetu ni. To je osebni delež Ivana Razborška, ki sodi v naš čas in se z njim povezuje. ...«
(Objavljeno tudi v članku v Republiki, 31.12.95)

O njem in njegovem delu je bilo objavljenih mnogo člankov v različnih časopisih in revijah ( Delo, Dnevnik, Nedeljski dnevnik, Slovenske novice,...) ter predvajanih nekaj krajših reportaž na radiu in televiziji. Prvi pomembnejši članek je bil objavljen v Tovarišu, 30.junija 1970, avtorica je Alenka Bibič. Vse članke je skrbno arhiviral in so del zbirke.

Od mnogih tujih publikacij bi omenila le knjigo »The Cream of International Exlibris« iz leta1991, kjer je objavljeno nekaj očetovih ekslibrisov.

Na sevniškem gradu je bila 26.novembra 1987 odprta »Galerija krasilne umetnosti Ivana Razborška«, v kateri so razstavljene njegove avtorske risbe, okrašeni in gravirani predmeti ter ekslibrisi, ki jih je podaril rodnemu kraju svoje matere, kateri je tudi posvetil galerijo. Razstavljeno gradivo je le drobec njegove bogate zbirke.

Tujka ornamentika mu nikoli ni bila blizu in zamenjal jo je s krasilno umetnostjo. V uvodu k »Mapi slovenskih okraskov«, ki jo je leta 1990 izdala Galerija krasilne umetnosti tudi kot didaktični likovni pripomoček, je zapisal:
»... Beseda ornamentika je latinskega izvora, ornamentum pomeni okrasek – zato bom uporabljal našo besedo za ornament okrasek, za ornamentiko krasilna umetnost. ...«

Velik del osnove za svojo zbirko je nabral na terenu, na kmečkih domovih, v cerkvah, pri izdelovalcih predmetov narodne obrti in v naravi. Rezultat njegovega prijateljevanja z naravo so številni prelepi fotogrami – iz narave iztrgani trenutki, drobne črte bele vezenine listov in cvetov, ujetih v žarečo negibnost kontaktnega fotografskega postopka.

Na našem ljudskem izročilu je oblikoval nešteto novih, še ne videnih krasilnih motivov in kompozicij, ki tvorijo most s preteklostjo, ki jo je iztrgal pozabi, pa vendar tako sodobnih v svojem likovnem izrazu. Razvil je svojski stil, ki je vedno prepoznaven v vsakem njegovem okrasku, četudi ni podpisan z značilnim monogramom IR.

V brošuri, ki jo je Kulturna skupnost Sevnica izdala ob odprtju galerije, je zapisal:
»... Narodni okrasek in izdelek občudujem zato, ker ga je narisala ali izdelala nešolana roka, srčno in nepotvorjeno, ker je izraz človeške duše, srca in čustev. ...« »... Narodno blago in okrasek je tako raznolik in obilen, da se ne da zajeti in popolnima proučiti. Vsak kraj in celo vsaka roka ima svoj izraz, ki se vseskozi razvija in spreminja. Ta neskončna pot me od samega začetka privlači in lahko rečem, da me je popolnoma prevzela. ...« »... Pristnost okraska omogoča razvoj krasilne in ljudske umetnosti ter nepotvorjeno spoznanje in sporazumevanje med narodi; je čudovit kulturni most, ki daje možnost zbliževanja in razumevanje ljudske kulture oziroma človeka s človekom. Okrasek ima svoj jezik, ki je vsakomur razumljiv, če mu le hoče prisluhniti. ...«

Njegovo zanimanje za ljudsko snovanje pa se ni ustavilo pri slovenski ornamentiki, preko ornamentike slovanskih narodov je razširil svojo zbirko na ornamentiko skoraj vseh narodov sveta. Bila so obdobja, ko se je poglabljal v bogato kulturo afriških ljudstev, pa izumrlih južnoameriških narodov, drugič ga je spet prevzela prefinjena figuralika Japoncev in Kitajcev. Vedno znova pa se je vračal k njegovi ljubi slovenski krasilni umetnosti. Svoje unikatne krasilne motive je risal na papir, tekstil, les, steklo, keramiko, emajl in jih graviral v steklo in kovino.

V zadnjem obdobju se je posvečal predvsem mali grafiki in ekslibrisu. Menil je, da je področje male grafike kot ustvarjeno za sodobno obdelavo prvin krasilne umetnosti in izdelavo iz njih izhajajočih motivov. Z uporabo samo črne in bele barve, se pravi skrajnega kontrasta, zaživi njegov okrasek v vsej svoji značilni figuraliki.

Razstavljal je širom sveta, zabeleženo ima okoli 170 samostojnih razstav po Sloveniji in bivši Jugoslaviji in sodelovanje na okoli 100 skupinskih razstavah, od tega preko 20 širom Evrope, po ena pa tudi v Tokiu, Hongkongu, Tajvanu in celo na Kitajskem.
Povsod je našla njegova slovenska krasilna umetnost svoj krog občudovalcev, saj je krasilna umetnost v vseh svojih pojavnih oblikah čudovit kulturni most med narodi in soljudmi.

Predolga leta svojega dela je z žalostjo in grenkobo v srcu ugotavljal, da Slovenci ne znamo ceniti svoje kulturne dediščine tako kot drugi narodi sveta, da se je včasih celo sramujemo. Šele zadnja leta življenja je z veseljem ugotavljal, da se odnos do tega segmenta kulture spreminja, čeprav se vedno ni strinjal z zanj preveč komercialnim pristopom k tej tematiki.

Zadnja leta njegovega življenja po kapi leta 1990, ko je sam vse teže lastnoročno ustvarjal, sva se začela ukvarjati z računalniško grafiko v povezavi s krasilno umetnostjo in skupaj med drugim izdelala kar nekaj ekslibrisov.

Vedno je iskal nove izzive, nove načine izdelave in uporabe svojih avtorskih krasilnih motivov. Vem, da bi bil presrečen, če bi vedel, da danes njegov zet Dušan Božeglav za lasersko graviranje uspešno uporablja tudi njegove prelepe krasilne motive, katerih neizčrpen vir je njegova umetniška zapuščina, ki jo z mamo Marijo in sestro Majo s ponosom hranimo in za katero se trudim, da bi v njegovem duhu živela in se plemenitila tudi v prihodnje.

Razmišljam, da bi bogato dediščino in njeno današnjo nadgradnjo predstavila pod skupnim imenom Ivanov razbor (izpeljano iz očetovega monograma IR), če mi bo uspelo, bo pokazal čas.

Ne spomnim se, kdaj in katera je bila njegova prva razstava, nikoli pa ne bom pozabila njegove zadnje razstave v prostorih galerije Knjižnice Prežihov Voranc v Ljubljani, junija 1996. Na tej razstavi je bil na ogled tudi krasilni motiv, ki je postal inspiracija za celostno grafično podobo mednarodnega art projekta predstavitve slovenskih umetnic in umetnikov v Corku. Izbrani krasilni motiv ima bogato zgodovino, ob hitrem preletu obsežne očetove zbirke sem zasledila naslednje ( kar mi da misliti, da je bil očetu ta krasilni motiv zelo pri srcu, saj sem našla nekaj izpeljank osnovnega motiva):
- Ne vem sicer, kdaj se je očetu porodila ideja zanj, osnovna skica žal ni datirana, se pa tiskan pojavi med njegovimi avtorskimi vinjetami v Slovenskem koledarju 82, ki ga je leta 1982 izdala Slovenska izseljeniška matica.
- Leta 1986 ga je oče uporabil za izdelavo linoreza za voščilnice, odtisnil ga je na papir in tekstil.
- Zasledila sem ga tudi med osnutki ekslibrisov, ki jih je izdelal oče.
- Izbrani krasilni motiv je oče uporabljal tudi na svojih številnih predavanjih, saj sem ga zasledila med študijskim gradivom.
- Oče ga je izbral tudi za že omenjeno mapo okraskov in uvrstila sva ga tudi v pobarvanko, ki sva jo izdelala za osnovnošolce, ki so obiskovali moj krožek »Krasilna umetnost«.
- Objavljen je tudi v knjigi Slovenska krasilna umetnost, na strani 110, ki je izšla v redni zbirki za leto 1992 pri Mohorjeve družbe iz Celja in doživela dva ponatisa.

Tu pa se vsa zgodba pravzaprav šele začne in se srečno konča v uspešni realizaciji prepleta tradicije s sodobnostjo, katere razultat je že omenjena celostna grafična podoba. Veliko sreče v Corku!

Razbor pripravila Eva Razboršek, udia

P.s.: Želja mojega očeta je bila, da bi s svojim delom ohranil in obogatil našo kulturno dediščino in vspodbudil sodobnike, da bi tudi sami kreativno prispevali k temu, vendar ne s slepim kopiranjem njegovih avtorskih okraskov, temveč z ustvarjanjem novih, lastnih.